»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Vse to je Kajuh.«

»Najprej mi ni všeč, če književnost opredeljujejo glede na vsebino. Poleg tega je besedo prehod uporabljal Egon Krenz, naslednik Ericha Honeckerja. Politbiro je začel izvajati prehod. To se mi je vedno zdelo neumno. Kot bi obrnili jadro in naredili obrat.«

»Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.«

»Tony ni bil krut. Ampak veliko krutosti je v tem njegovem zadnjem dejanju.«

»Ko bo mojih 15 minut slave mimo, bom s tem pomirjen. V bistvu si bom oddahnil.«

»Se pa res ne znajdeš v tem svetu. Nekdo bo moral poskrbeti zate.«

»Tukaj so obstajali in še obstajajo številni odlični likovni umetniki, katerih izraz pa je takšen, da jih nisem mogel vključiti v to razstavo.«